Jan. 12, 2018

GRČIJA –Otok Karpathos

   …Prihod…


Kadar govorimo o dopustu na morju imamo Slovenci v mislih običajno hrvaško obalo, morda pomislimo tudi na katero od slovenskih obmorskih mest, manj pa se jih odloča za dopustovanje drugje… v bolj oddaljenih deželah. To doživetje sem tudi sama odkrila šele leta 2007, ko sem prvič dopustovala izven »naših okvirjev«.
Ta dopust je bil precej drugačen. Kot prvo, pot z avtomobilom oziroma nadaljevanje z avtobusom do letališča je bila precej krajša, kot smo bili sicer vajeni na potovanjih proti morju, … to mi je bilo zelo všeč. Big Grin Na letališču smo sicer morali malce čakati ampak čas je ob stikanju po trgovini duty-free-shop hitro mineval. Sledilo je vkrcanje na letalo in ….. pooleeet proti Karpathosu. Wow
Glede na moje predhodne izkušnje z letenjem ni bilo tako slabo, za vse tiste, ki še niste leteli bi morda lahko dala prispodobo, da je občutek letenja podoben vožnji z avtobusom po naših cestah, kjer se na vsake toliko avtobus »spotika« na zaflikanem asfaltu…. Takšni tresljaji se na letalu dogajajo zaradi turbolence…. To je to… nič strašnega, le skozi okno ne smeš gledati, če te je strah. Blink  In če sem že pri primerjavah je letenje včasih skoraj bolj umirjeno kot vožnja po naših cestah.  Blush
Kmalu po vzletu začnejo stevardese streči s sendviči in pijačo in zaradi prostorske stiske in majhne mizice, kjer si moraš zorganizirati prostor za sendvič, pijačo in po možnosti še za vročo kavico, pač poskušaš paziti, da se ne poliješ….seveda se s tem malce zamotiš in pozabiš na let in vse ostalo. Big Grin Skratka, čas na letalu kar hitro mineva, sploh, če imaš v družbi prijetne sogovornike, navsezadnje, letala vzletajo iz slovenskega letališča (po novem tudi iz Maribora, ne samo iz Ljubljane) in običajno je na njem več Slovencev.
Sedež na letalu si predhodno včasih lahko izbereš, če je še seveda dovolj prostora….zame je najboljši pri oknu in če je vreme ustrezno in seveda okno dokaj čisto, si nagrajen s krasnim razgledom, sploh ob vzletu in pristanku
Torej… če se vrnem nazaj…naša zračna pot se je  po približno dveh urah zaključevala in letalo je uspešno pristalo na manjšem otoku imenovanem Karpathos, ki sem ga seveda »prečekirala« še pred pristankom, ampak bolj ko sem gledala skozi okno letala in se kasneje ozirala po letališču, bolj sem se spraševala, kje smo mi to pristali…. Na koncu sveta? Sad Letališče je bilo staro, »oguljeno«, del letališča pa je bilo kot na gradbišču in sploh nisem imela občutka, da sem prišla na dopust. Sedaj po toliko letih se je zadeva precej spremenila, saj so medtem zgradili novo letališče, ampak takrat ob našem prihodu je bila situacija pač takšna.
Skratka… prevzeli smo kovčke in slovenska vodička nas je usmerila proti avtobusu.
Zelo me je zanimalo, kaj nas čaka … Kovčke nam je šofer avtobusa pomagal pospraviti v prostor za prtljago, nato pa smo krenili. Pokrajina ob letališču je bila precej pusta, saj so ravnico tu in tam pokrivali le posamezni grmički in ker je ta predel precej ozek smo lahko videli tudi obalo… zalivčke, na katerih sem opazila kar nekaj windsurferjev. Izvedeli smo, da je zaradi konstantnega vetra ta predel otoka zelo priljubljen pri kajterjih in windsurferjih… imajo namreč idealne pogoje in zalivčki so temu primerno urejeni.
Skratka … naša vožnja se je nadaljevala v smeri proti severu in pred nami se je prikazalo prvo letovišče ... Ammopi.Wow Pogled na okolico je bil sedaj že veliko lepši…. hoteli, apartmaji, gostišča ter seveda krasna plaža s čudovito barvo morja, kolikor sem pač med vožnjo uspela ujeti. Ob privlačnem hotelu je bil naš prvi postanek in izstopilo je nekaj turistov. Vožnjo smo nato nadaljevali proti glavnemu mestu Pigadia, kjer se je nahajal naš hotel. Po nekaj kilometrih se je cesta začela spuščati po strmini navzdol in pred nami se je odprl pogled na del mesteca, ob katerem so se od sonca obsijane bele stavbe kar bleščale. Kot sem kasneje ugotovila, so stavbe po celotnem otoku pretežno v beli barvi, prav tako uličice. Pigadia leži v večjem zalivu na vzhodni strani otoka, ob katerem se v velikem loku razprostira plaža. Prispeli smo do centra in po nekaj postankih smo končno prispeli tudi do našega hotela. Pred nami je stala preprosta stavba, rahlo zaokrožena z velikimi steklenimi površinami, pred katero pa se je nahajal ne tako majhen bazen. S prtljago smo se napotili proti recepciji, kjer nas je pričakal vesel, razigran in zelo prijazen hotelir, ki si je medtem, ko nas je vpisoval celo prepeval. WhistleTo sem prvič doživela… in moram priznati, da je bila ta sproščenost prava dobrodošlica za nas prišleke. No, pa sem končno dobila pravi občutek, da sem na dopustu.Big Grin

Kaj smo doživljali v naslednjih dneh sledi kmalu….

 

…. Do takrat pa prisrčen pozdravčekHeart … Ljubica